KOČEVSKI GOZDNI MED

Logotip

pašni okoliš Združenja

Kratka zgodovina Čebelarstva na Kočevskem

Čebelarstvo se je na širšem področju kočevske in ribniške doline začelo razvijati s poselitvijo ljudi v ta prostor. Človek je kmalu ugotovil, da mu je med potreben ne le kot sladilo in hrana, ampak tudi kot zdravilo za razkuževanje. Sprva je med nabiral v gozdu, pozneje pa je čebele privabljal bližje domu, tako, da jim je v debla dolbel vdolbine ali jim pletel koše.

Slovenci imamo v gojenju in pridelavi medu in vzreji matic dolgo tradicijo. Med nam ni služil samo kot sladilo, ampak tudi kot surovina za pripravo različnih napitkov in pijač(medica).

Za razvoj čebelarstva na Kočevskem ima veliko zaslug tudi tedanji župnik, župan in sodnik Jurij Jonke (1777-1864). Rojen je bil v Konca vasi na Kočevskem. Čebelaril je od mladih nog do pozne starosti. Med drugim je bil tudi član Kranjske kmetijske zadruge, v okviru katere je s konkretnimi predlogi prispeval k pospeševanju čebelarstva. Leta 1836 je izdal praktičen priročnik, ki naj bi pomagal kmetom pri uspešnejšem čebelarjenju. Skupaj je izdal štiri priročnike dva v slovenskem in dva v nemškem jeziku. Jurij Jonke je bil v prvi polovici 19 stol. eden največjih čebelarjev na Dolenjskem, Kočevskem, Koroškem in Goriško- kobariškem področju na katerem teritoriju so se tedaj nahajali in živeli Slovenci. Čebelaril je s 300-500 panji na področju Črmošnjic pod Kočevskim Rogom kjer je služboval od leta 1811. Imel je po več čebelnjakov v katerih je bilo po 50 in več panjev. Njegovi panji so bili še večji od A. Janše. Panj je imel po 65,5 l prostornine. Zanimivost njegovih panjev je bila ta, da so bile stene (debelo obtesani hlodi) z obeh strani zavarovani z debelim apnenim ometom.

Med velike čebelarje s tega področja štejemo tudi književnika Frana Levstika (1831-1887). Po naukih svojega učitelja Jožeta Oblaka je leta 1853 izdal knjigo Bučelstvo. Ponatis knjige je bil leta 2003 ob 90 letnici ČD Velike Lašče.

Čebelarstvo na področju Kočevske se je občutno razmahnilo po prvi svetovni vojni, ko so se kot gobe po dežju začele ustanavljati čebelarske podružnice. Po koncu druge svetovne vojne pa je bilo kočevsko čebelarstvo skoraj popolnoma uničeno. Z izselitvijo kočevskih Nemcev je ostalo ogromno prazno območje, ki se je le počasi zapolnjevalo z naseljenci iz vse Slovenije.

Vse bolj so se čebelarstva oprijemali tudi kmetje in delavci, saj je čebelarstvo nudilo dodaten vir zaslužka. Zaradi pojava nekaterih čebeljih bolezni in zajedalcev so se čebelarji začeli izobraževati in ponovno povezovati. Oživele so predvojne podružnice, ki so se povezovale v društva.

Ker smo se na Kočevskem zavedali prednosti svojega gozdnega okolja in vrednosti medu smo v letih 1999 in 2000 ustanovilo DRUŠTVO ZA ZAŠČITO GEOGRAFSKEGA POREKLA IN PROMOCIJO KOČEVSKEGA MEDU. S tem imenom smo bili registrirani pri ministrstvu za znanost in tehnologijo R. Slovenije. Društvo je bilo registrirano v avgustu leta 2000 in je tedaj štelo 57 članov, ki so bili člani čebelarskih društev: Kočevje, Ribnica, Velike Lašče in Dolenjske Toplice. Društvo ima svoj statut in pravilnik o označbi porekla blaga Kočevski med. Območje kjer se lahko pridobiva Kočevski med poteka po rekah Čabranki in Kolpi, do Poljanske gore, Starega Trga, Tanče gore nad Dragatušem mimo Semiča v Beli Krajini do vznožja Kočevskega Roga in Dolenjskih Toplic, Male Gore in Velikih Lašč do Racne Gore.

Certifikacijski organ BUREAU VERITAS d. o. o. francoska firma iz Ljubljane je združenju Kočevski med uradno podelila 27. 03.2006 Certifikat za Kočevski gozdni med

Štiri vrste registriranih Kočevskih medov

Certifikacijski organ BUREAU VERITAS d. o. o. francoska firma iz Ljubljane je združenju Kočevski med uradno podelila 27. 03.2006 Certifikat za Kočevski gozdni med Društvo se je leta 2004 preimenovalo v Združenje Kočevski med. Skrbi za predavanja o kakovostni pridelavi Kočevskega gozdnega medu Predavatelji so znani strokovnjaki s področja čebelarstva: g. Meglič, dr. Renčelj, Anamarija Plestenjak, Malči Božnar….. Kar nekaj čebelarjev se je preko zime pohvalilo, da je prodalo nekaj medu več kot prejšnja leta. Novembra 2001 smo imeli člani takratnega društva teden promocije Kočevskega medu v nekaterih kočevskih, ribniških in veliko laških lokalih.

Vsak čebelar, ki je član združenja vodi svojo mapo (čebelarsko dokumentacijo). Pred pridobitvijo nalepke in prelepke Kočevski gozdni med izda čebelar, ki je član Združenja pisni zahtevek pregledniku za pregled medu. Preglednik vodi register izdanih oštevilčenih prelepk označbe porekla Kočevski gozdni med. Preglednik opravi senzorično analizo medu, oceni čistost, barvo, bistrost, vonj in okus, izmeri vlago in določi vrsto medu ter količino. Za pregledano količino dobi čebelar določeno število prelepk. Vsak čebelar kateri želi pridobiti blagovno znamko mora pregledniku pokazati: red v čebelnjaku, kakovost satja, skladiščenje satov, urejenost okolice čebelnjaka, prostor in posodo za točenje ter prostor kjer je med skladiščen.

Degustacija Kočevskega gozdnega medu in Kostelske rakije

Predsednik Združenja kočevski med Dragan Stjepič v razgovoru z županom občine Kočevje g. Jankom Vebrom, ki je poleg podžupana občine Kočevje g. Janeza Črnača eden najzaslužnejših za med z geografskim poreklom Kočevski gozdni med

Združenje Kočevski med je registriralo štiri vrst medu: SMREKOV, GOZDNI, LIPOV in HOJEV med na katerega smo kočevski čebelarji posebno ponosni. Za boljšo promocijo smo izdelali v štirih evropskih jezikih tudi zgibanko o kočevskem gozdnem medu. Leta 2004 so se nam pridružili tudi člani ČD Dobro polje. Naj poudarim, da se čebelja paša odvija v ekološko neokrnjeni naravi, kar daje našemu čebelarstvu dolgoročno prednost.

Na zdravje Kočevskemu medu in Kostelski rakiji